Novice

V preglednem prikazu želim analizirati tri pravne institute, pri katerih se stikata uporaba in neuporaba predpisov o javnih naročilih. Prva od teh so notranja in horizontalna razmerja, drugi sklop so oblastna ravnanja, pri tretjem pa se stik med uporabo in neuporabo zakona spusti iz sistemskega vidika na aplikativni, in sicer na (ne)uporabo posameznih institutov javnega naročanja (in ne več zgolj sistema javnega naročanja kot takega).

Poglaviten del Direktive 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede vprašanja izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil je bil v slovenski pravni red implementiran leta 2011, in sicer z uveljavitvijo Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Z njim je bilo pravno varstvo v postopkih javnega naročanja urejeno na novo, in sicer v predrevizijskem postopku, ki poteka pred naročnikom, ter revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil. Pri najhujših kršitvah pa je mogoče pravno varstvo (ničnost) uveljavljati tudi v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. ZPVPJN je leta 2013 doživel prvo (in doslej edino) spremembo, s katero se je med drugim odpravilo tudi ugotavljanje nepravilnosti, ki sicer niso bistvene ter na račun katerih osebe, zainteresirane za dodelitev javnega naročila, ne bi mogle biti oškodovane.

Smisel sodelovanja s podizvajalci v postopku javnega naročanja je zagotovitev kumulativnega izpolnjevanja pogojev za udeležbo in v fazi izvajanja pogodbe prevzem izvedbe dela predmeta javnega naročila s strani podizvajalcev. Ponudniki namreč javnega naročila praviloma ne izvedejo v celoti sami, temveč del prevzetih pogodbenih obveznosti običajno prenesejo na druge subjekte. Te gospodarske subjekte Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) opredeljuje povsem enako kot ZJN-2, kljub temu pa je zakonodajalec ob sprejemanju ZJN-3 v pravni položaj podizvajalca pomembno posegel.

V postopkih javnega naročanja se družbe pogosto medsebojno povezujejo in oblikujejo konzorcij z namenom skupnega nastopanja na javnih razpisih. Razlogi za taka ravnanja so različni in se nujno ne nanašajo zgolj na izpolnjevanje razpisnih zahtev, torej da s skupnimi zmogljivostmi dosežejo izpolnjevanje pogojev. Lahko so povsem drugačni, kot je na primer olajšanje sodelovanja v postopkih javnega naročanja gospodarskim subjektom iz drugih držav članic, ki veliko lažje sodelujejo prek lokalnih družb, ki bolje poznajo tako nacionalno zakonodajo kot tudi tržne razmere posamezne države članice. Na drugi strani si družbe pri obsežnejših poslih tako porazdelijo tveganja glede izvedbe del in tudi glede finančnih zavarovanj, ki jih morajo ponudniki običajno predložiti za dobro izvedbo del.

V sedmem odstavku 89. člena ZJN-3 je med drugim določeno: »Če se pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovi, da je prišlo do računske napake zaradi nepravilne vnaprej določene matematične operacije s strani naročnika, lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popravi računsko napako tako, da ob upoštevanju cen na enoto brez DDV in količin, ki jih ponudi ponudnik, izračuna vrednost ponudbe z upoštevanjem pravilne matematične operacije.« Ob tako zasnovani določbi zakona se postavljata vsaj dve strokovni vprašanji: Ali je naročnik, če ugotovi, da je v ponudbah prišlo do računske napake zaradi nepravilne matematične operacije, ki jo je sam zagrešil, dolžan napako popraviti kot računsko napako, izključno tako kot to določa citirana določba sedmega odstavka ZJN-3?

Socialne in druge posebne storitve so nova kategorija storitev, ki je prejšnja ureditev javnega naročanja ni poznala. Posebnost nove ureditve pa je v tem, da je Slovenija za razliko od ostalih držav članic, storitev varovanja z varnostniki uredila drugače. Seveda, se pri tem pojavlja vprašanje, ali so nove direktive pravilno prenešene v slovenski pravni red, vendar je za boljše razumevanje potrebno najprej pojasniti vsebino socialnih in drugih posebnih storitev.

Institut popravnega mehanizma še vedno ostaja neznanka in se v praksi javnega naročanja praktično ne uporablja. Stališča o uporabi popravnega mehanizma so različna, nekateri menijo, da se lahko institut uporablja zgolj v primeru, če ponudnik vnaprej opozori, da določene razpisne zahteve sicer ne izpolnjuje, vendar je sprejel vse potrebne ukrepe, s katerimi lahko kljub navedenemu dokaže svojo zanesljivost. Takšnemu stališču gre zgolj delno pritrditi, za lažje razumevanje uporabe popravnega mehanizma pa je potrebno najprej predstaviti namen pravil o izključitvi ponudnikov iz postopkov javnega naročanja.