Novice

Nadzorni svet gospodarske družbe, ki ima na podlagi zakona, ki ureja javno naročanje, status naročnika, ima lahko v statutu določene pristojnosti v zvezi s sklepanjem poslov. Pri tem ima nadzorni svet tudi zakonsko podlago (ZGD-1), da s sklepom določi nekatere omejitve upravi pri sklepanju poslov. Ključen institut, ki sodi v to skupino, je soglasje nadzornega sveta k določenim poslom. Naročnik sklepa posle z uporabo pravil javnega naročanja. Postopek oddaje javnega naročila je običajno razdeljen v več faz, ki so vse pomembne za sklenitev posla, kar je cilj postopka. Pri tem se zastavlja vprašanje, kako lahko nadzorni svet pravno-formalno z vidika korporacijskega prava v okviru njegovih pristojnosti posega (omejuje, vpliva, ipd.) v posamezne faze postopka oddaje javnega naročila pred samo sklenitvijo posla.

V zadnjem času se pogosto dogaja, da občine in država iz različnih razlogov ustanavljajo pravne osebe, ki deloma opravljajo tudi tržno dejavnost, zaradi česar se pogosto pojavlja dilema, ali so pravila javnega naročanja zanje zavezujoča. Vlada Republike Slovenije je sicer sprejela Uredbo o informativnem seznamu naročnikov in obveznih informacijah v obvestilih za postopek naročila male vrednosti, vendar kot že ime uredbe pove, je seznam le informativne narave. Navedeno pomeni, da če pravna oseba ni uvrščena na seznam naročnikov, še ne pomeni, da ji pri svojem poslovanju ni potrebno upoštevati pravil javnega naročanja.

V tem prispevku je predstavljena celotna obstoječa sodna praksa Sodišča EU na temo vertikalnega in horizontalnega in-house naročila. Horizontalno oz. neinstitucionalno sodelovanje med naročniki bo predstavljeno v naslednjem prispevku.

Evropski parlament in Svet sta dne 26.2.2014 sprejela Direktivo 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki je bila dne 28.3.2014 objavljena v Uradnem listu Evropske unije (EU). S to Direktivo se je v pravu EU prvič celovito in enotno uredilo področje podeljevanja koncesijskih pogodb (in ne zgolj koncesij javnih gradenj), ki se je do tedaj razvijalo predvsem v praksi Sodišča EU. Področje koncesij je bilo do sprejetja nove Direktive le deloma urejeno v Direktivi 2004/18/ES [1], ki je v 56. členu določala, da se njena uporaba razteza tudi na področje koncesije gradenj, medtem ko je bilo področje koncesije storitev izrecno izključeno iz njene uporabe.[2] Direktiva o javnih naročilih na infrastrukturnem področju 2004/17/ES[3] pa je določala, da se njene določbe ne uporabljajo niti za koncesije gradenj.

Sistem javnega naročanja je pogojen z dvema ciljema, ki se medsebojno povezujeta in dopolnjujeta. Tako je namen javnega naročanja pridobitev blaga oziroma storitev pod pogoji, ki so za naročnika najbolj ugodni (best value for money) in hkrati spodbujanje ter varovanje konkurence na trgu. Za pridobitev najboljših produktov za dano ceno je nedvomno potrebno, da se postopki javnega naročanja izvajajo na trgu s svobodno in neovirano konkurenco.

Vsakodnevni napredek, zlasti na področju tehnike in informatike, je tako hiter, da je »današnji zmagovalec nedvomno lahko že jutrišnji poraženec.« V praksi se zato pogosto izpostavlja vprašanje, kako javnim naročnikom omogočiti, da bodo pri naročanju gradenj oziroma storitev, v koraku z napredkom tehnike in s tem ohranjali konkurenčno prednost pri izvajanju svojih storitev napram drugim subjektom. Dolgotrajnost postopkov javnega naročanja in izvedbe pogodb namreč nemalokrat povzroči, da naročnik ob koncu projekta pridobi tehnično zastarelo opremo.

Transparentnost in s tem povezana javnost sta temeljni načeli postopkov javnega naročanja. Neizbranim ponudnikom in zainteresirani javnosti je zagotovo potrebno omogočiti nadzor nad odločitvami naročnikov glede oddaje javnih naročil, zlasti z namenom preverbe ali so bila javna sredstva porabljena tako, da je bilo naročilo oddano najboljšemu ponudniku. Po drugi strani se teorija in praksa že dalj časa soočata z vprašanjem, ali ni morda pretirana težnja po transparentnosti postopkov javnega naročanja (zlasti z vidika vpogledov v ponudbe ostalih ponudnikov), v praksi dejansko privedla do zmanjšanja konkurence na trgu?

Za lažje razumevanje izjeme »in-house« je potrebno razumeti njen nastanek in zakaj jo je Sodišče EU skozi sodno prakso sploh oblikovalo. V prispevku je predstavljen nastanek ideje in-house naročanja, v nadaljnjih prispevkih, ki bodo temu sledili, pa bo predstavljen pregled in razvoj sodne prakse Sodišča EU. S sprejetjem novih direktiv s področja javnega naročanja (Direktiva 2014/24/EU in Direktiva 2014/25/EU) in sprejetjem ZJN-3 je postalo in-house naročanje tako v pravni teoriji kot tudi v praksi osrednja tema, saj se kljub normativni ureditvi še vedno pojavljajo vprašanja, ali je uporaba in-house izjeme dopustna.